Moje ime je Darja Klančar. Svoj doprinos vidim kot držanje varnega prostora ljudem, da začnejo ponovno čutiti, zaznavati in odkrivati sebe. Kljub temu, da je človeška izkušnja po naravi kaotična in polna izzivov, verjamem, da hkrati ob vsem tem lahko živimo mirno, radostno in izpolnjeno. Predvsem pa avtentično. Ko smo do neprijetnih delov sebe sočutni in potrpežljivi, lahko z nežno pozornostjo objamemo še tako velike izkušnje. Občutek je, kot bi se vrnili domov. S tem, ko vzpostavljamo sprejemajoč odnos do sebe, vplivamo tudi na okolico in tako ustvarjamo prijaznejši Svet.
Ljubo življenje mi je namenilo precej izzivov, hkrati pa tudi darov, ki so me vodili naprej v raziskovanje in osvobajanje. Glas. Petje. Igranje inštrumentov. Ples. Risanje. V enem obdobju je že kazalo, da bo glasba moja kariera. Vendar sem se odločila za oblikovanje. Vzporedno sem zaradi lastnih težav veliko raziskovala na temo boljšega celostnega počutja. Od 20-ega leta naprej do danes sem preizkusila številne metode in tehnike, spremenila prehrano, obiskovala razne terapije, vadbe, delavnice itd. Če ena metoda ni takoj delovala, je moj hiter um že hitel iskati naprej. V vsakodnevnem življenju sem se težko ustavila. Samo biti ni bilo varno. Kot nekdo z anksiozno motnjo in depresijo, sem težko regulirala svoje počutje, v stresnih situacijah doživljala paniko, hitro sem zbolela, imela sem pogoste nepojasnjene bolečine, malo življenske energije in predvsem sem se težko odpirala življenju. Neskončno hvaležna sem, da sem se v najtežjih trenutkih lahko zatekla k naravi in meditaciji. In še vedno se.
Kdor ima podobne izkušnje, ve, da so zgoraj opisani simptomi posledica večih travm. V nekem trenutku sem se zavedla, da s tem, ko stvari razumem na nivoju uma in hkrati uporabljam razne tehnike za obvladovanje simptomov, življenje bolj upravljam kot pa zares živim. Takrat sem spoznala, da bo sprememba možna le, če se začnem vračati nazaj k sebi, v sedanji trenutek, v občutenje, v telo, v umirjanje živčnega sistema. Pritegnile so me prakse in izobraževanja, ki dajo fokus tudi na telo. Na ta način integriramo celoto – telo, um, čustva in dušo. Končno se je v moji globini začelo nekaj spreminjati. Začela sem prihajati v stik s sabo. Začela sem čutiti sebe na drugačen način. Kot, da se je v meni nekaj premaknilo, zmehčalo. Življenje je postalo lažje, z manj upori, manj strašljivo in bolj obvladljivo. Jaz pa bolj radostna in živa. Zdaj spet raziskujem z glasom. Vidim, kako me lepo vodi nazaj v telo. V stanje bivanja namesto delovanja. Vse bolj sem ok z vsem kar je.
Raziskovanje in vračanje k sebi se nikoli zares ne konča. In na tej poti sem še danes. Čutim, da je prišel čas, ko počasi opuščam tehnike, namenjene obvladovanju življenja in nežno vstopam v čutenje in zaupanje. Vendar čemu zaupati? Tistemu v nas, kar je živo in kar je resnično. In kar pomika življenje naprej. In prav to ti lahko pomagam odkrivati.
Vabljen/a, da raziskujeva skupaj. <3
