Skriti razlog za izgorelost in depresijo
Predstavljaj si ta običajen scenarij. Četrtek je, teden gre proti koncu. Precej si že utrujen od vsega. Zjutraj spet zazvoni ura in govoriš si: »Vstani! Nimaš druge kot da se nekako sestaviš in spraviš v pogon. Obveznosti čakajo. Treba je funkcionirat!«
Strategija prisile, urgentnosti, je pogost, a precej nevaren notranji mehanizem, ki ga mnogi uporabljamo za premike v življenju. Čeprav kratkoročno prinaša rezultate (naloga je opravljena), dolgoročno deluje kot nenehno navijanje motorja v rdeče številke. Ker nimamo pravega zagona, potrebujemo umetno ustvariti krizo. Pomanjkanje notranje motivacije pravzaprav govori o tem, da je v nas prisoten upor in strah pred bolečino neuspeha, sramu in kritike. Motivacija potem ni usmerjena k cilju, ampak gre vsa energija za to, da bi se obvarovali pred potencialno bolečino. Nekaj v nas se ne počuti varno in sporoča: ne znam, ne zmorem, to je preveč zame. Aktivira se simpatični živčni sistem, ki gre v odziv zamrznitev/ugasnitev, kar se kaže kot stiskanje, želja po umiku, brezvoljnost. Kot bi pritiskali na bremzo. Nato mi s svojo prisilo ustvarimo paniko in pritisnemo še na gas! Že prižgani pasivni stresni odziv (zamrznitev/ugasnitev) »prepišemo« z bolj aktivnim stresnim odzivom (boj/beg) in gremo v akcijo. Ni čudno, da je naš »motor« obremenjen, saj ves čas pritiskamo gas-bremza-gas-bremza…
Enkrat ima naše telo dovolj! Odloči se, da ne bo več vzdrževalo vsega tega stresa. Naš živčni sistem je v konstantni preobremenitvi in za vzdrževanje tega stanja porabi ogromno energije, dokler enostavno ne zmore več. Nima druge izbire kot da začne varčevati z energijo. Odloči se, da je bolj varno ostati neaktiven in se zatakne v pasivnemu načinu – v načinu zamrznitve oziroma ugasnitve. Tudi takrat, ko si iskreno želimo nekaj narediti, se telo upira, ker mu vsakršna aktivacija predstavlja napor in grožnjo. Vsakič, ko poskušamo nekaj narediti, iti v akcijo, možgani to zaznajo kot nevarnost. Ob tem pa se dodatno vklopi še naš strah, ki stanje samo poslabša. In mi potem ta brilijanten varovalni ukrep telesa razumemo kot da naše telo deluje proti nam. Kot da nas je pustilo na cedilu.
V resnici pa smo za to “učinkovito” strategijo notranjega priganjalca plačali visoko ceno:
• Izgorelost: ker telo ne more biti v stanju stalne pripravljenosti na boj, ne da bi to vplivalo na naše fizično zdravje
• Depresija: pod prisilo možgani preklopijo v preživetveni način, kjer ni prostora za veselje, flow, kreativnost
• Nizka samopodoba: ker se premaknemo samo še pod prisilo imamo občutek, da smo leni ali nesposobni
• Izguba smisla: vsakršno delo postane zgolj opravek z namenom odstranjevanja bremen, namesto, da bi bil vir zadovoljstva in živosti
Kaj pa sedaj? Kaj lahko storimo?
Za začetek opustimo kakršenkoli sram ali samoobtoževanje, ker nam še ni uspelo osvojiti boljšega načina delovanja. Ne moremo zavestno, s pomočjo volje spremeniti delovanja avtonomnega živčnega sistema. Ne! Preprosto ne gre! Vendar panika ni edina, ki poskrbi za stvari v življenju. Tesnoba ni edini način, da so stvari narejene. Če prestrašenemu delu sebe najprej pomagamo najti občutek varnosti v telesu, potem lahko naredimo stvari iz veliko bolj prijetnega mesta. Iz pozicije opolnomočenja in sočutja.
Ključno je, da se posvetimo uporu in strahu, tistemu kar je prisotno v nas, še preden se spravimo v akcijo. Tudi ta izkušnja je za nas resnična in pomembna, vendar smo se skozi leta delovanja na način notranje prisile navadili narediti obvoz. Tukaj je nekaj možnih korakov:
1. Besede kot so moram, nujno, takoj, kaj če, zamenjamo z bolj opolnomočenimi izrazi kot so:
– Odločil sem se, da… (avtonomija)
– Želim to opraviti, ker mi bo prineslo… (vrednota)
– Sem samo človek, tole bo moralo biti dovolj… (sočutje)
– Izbiram, da se tega lotim zdaj, da bom zvečer mirna… (skrb zase)
– Želim to narediti, ker mi je zanimivo… (radovednost)
2. Tehnika majhnih zmag. Prisila je običajno potrebna, ker je naloga v naših očeh postala ena velika gora. Če nalogo razbijemo na smešno majhne dele (npr. “Samo odprl bom dokument”), zmanjšamo potrebo po začetnemu adrenalinskem šoku in telo bo bolj pripravljeno sodelovati. Na ta način bomo hitreje prišli do rezultatov, kar nas bo motiviralo, da nadaljujemo.
3. Uporabimo telesno usmerjen pristop, ki pomaga premakniti živčni sistem iz zataknjenega stanja zamrznitve/ugasnitve s tem, ko ponovno vzpostavi občutek varnosti v telesu. Tako se bo sprostil upor in strah pred neuspehom.
3a. Lahko uporabimo metodo fokusing. V situaciji, kjer se moram siliti, da bi nekaj naredila, najprej prepoznam, da se v resnici nečesa bojim in se zato tej izkušnji upiram. Tukaj se ustavim. Prepoznam notranji konflikt. Vzamem si čas, da se najprej posvetim tej prvotni reakciji, temu uporu in strahu. Prisluhnem, delam družbo, občutim tisto v meni, kar se boji. Posvetim se temu na sočuten, sprejemajoč način. Ko se nekaj v meni počuti videno in slišano, se počuti tudi bolj varno in se lahko sprosti.
3b. V poštev pridejo tudi različne somatske in čuječnostne prakse, katerih namen je zmanjševanje občutka urgentnosti: prizemljevanje, upočasnjevanje, stabiliziranje, sidranje občutka varnosti v telesu. Ena možna vaja je Urge Surfing.
- Ko se urgentnost v nas pomiri, se sprosti energija in lažje gremo naprej v željeno akcijo na nov način – brez prisile in brez panike.
"Če lahko razumem in če lahko čutim, to pomeni, da lahko spremenim.
Čeprav še ne vem in ne znam vsega, zaupam, da bom zmogel.
Jaz sem gora majhnih zmag."
Sorry, the comment form is closed at this time.