Naj bo delo na sebi podpora in ne še ena obveznost
Večino našega življenja preživimo v stanju pripravljenosti. Naš živčni sistem je kronično preobremenjen in potem rečemo, da se naš živčni sistem ne zna regulirati. Pa vendar v okoliščinah v kakršnih živimo ni čudno, da je tako. Hiter tempo, vse polno stimulacij, vedno večja pričakovanja, odtujenost od sebe in drugih… Naš živčni sistem se popolnoma pravilno odziva. Z nami ni nič narobe in ni nas treba popraviti. Vsi simptomi, ki jih imamo, so v resnici znak, da se naše telo samo-regulira in skuša doseči ravnovesje – homeostazo. S takšnim procesom telo ohranja notranjo stabilnost, medtem ko se prilagaja spreminjajočim se zunanjim razmeram. Naši simptomi, fizični ali psihični, čeprav neprijetni, so signal, da naše telo nekaj počne, da bi prešlo v ravnovesje, saj mu ni v interesu, da trpimo. Če s simptomi ravnamo grobo, npr. jih želimo odstraniti, povzročimo še več stresa v telesu. Simptomi niso glavni problem, ampak naš odziv nanje. Prav to, da se z njimi borimo, ustvarja začaran krog. S tem, ko se na simptom odzovemo npr. z jezo ali strahom, damo telesu informacijo »tukaj imamo problem«. In potem telo še bolj prižiga alarme, simptomi pa se ojačajo namesto, da bi se pričeli umirjati.
Dejstvo je, da ne moremo prisiliti telesa do točke ozdravitve. Namesto intervencij odstranjevanja, popravljanja, spreminjanja, raje pomagajmo telesu ustvariti pogoje, v katerih se lahko samo pozdravi. Saj je to njegova inherentna, prirojena sposobnost. Smo del narave in narava ima sposobnost, da se brez napora neprestano obnavlja. Pravtako tudi naše telo. Prenehajmo s pretiranim upravljanjem in vmešavanjem v proces. Delujmo v skladu z živčnim sistemom in mu pridimo naproti v stanju, v kakršnem se trenutno nahaja. V resnici se zdravljenje zgodi skozi negovanje, podporo in dopuščanje, ne pa skozi prisilo in paniko.
Narava nikoli ne hiti, a je vedno vse narejeno - Lao Tzu
Iz somatske perspektive, se premik iz stanja izgorelosti ali anksioznosti ne bo zgodil s forsiranjem in izvajanjem pritiska nad sabo. Živčnega sistema ne bomo premaknili s tem, ko bomo hiteli z novimi in novimi tehnikami. Še ena vaja, potem pa bo. Nova vaja bo sprejta le, če bo res izvedena nežno, z občutkom, da je to čas zame. Ko živčni sistem komaj dohaja sprotno dogajanje in je kapaciteta za procesiranje čustev nizka, lahko sicer koristne prakse sprožijo simptome, čustveno preplavljanje ali utrujenost. In potem si mislimo, da delamo napačne stvari. Namesto, da bi razumeli, da morda delamo prave stvari na napačen način. Premik v pravo smer se prične takrat, ko telesu ponudimo majhne, znosne izkušnje aktivacije, ki jih sistem lahko prenese brez preobremenitve.
Resnično zdravljenje živčnega sistema je počasnejše in bolj dolgočasno kot večina ljudi pričakuje. Ker deluje na globjih nivojih. Ne deluje na nivoju misli ali na nivoju vedenjskih vzorcev, ampak na dejanski fizični strukturi, ki potem ureja in vpliva na vse ostalo. Živčni sistem se ne odziva na hitrost, trud, prisilo, ali ‘to do’ liste. Odziva se na: konsistentnost, počasnost in ponovitve. Za takšno delo potrebujemo čas, potrpežljivost in sočutje. Ne zato, ker bi nekaj počeli narobe, ampak zato, ker delamo prav. Telesni način je počasen. Mi pa bi hoteli hitro, tako kot je navajen naš um. Gre zato, da na novo vzpostavljamo povezave v živčnemu sistemu, ki je bi ‘zvezan’ za to, da preživi. In živčni sistem se ne more spremeniti čez noč. Ampak tukaj je paradoks! Ko nehamo hiteti in priganjati, ko nehamo upravljati, popravljati, forsirati, … zdravljenje pogosto steče hitreje kot smo si predstavljali.
Pravi pristop k živčnemu sistemu je postopen, organski. Počasi gradimo kapaciteto za ‘biti z’ intenzivnimi čustvi, občutki, simptomi in ujeto energijo ter njihovo postopno predelavo. Žal pa ne moreš graditi kapacitete brez, da imaš nekaj, na kar se odzivaš. Rabiš simptome. Tvoji simptomi so podlaga za trening. Trenutno jih nekako potrebuješ. Ko razumeš, da je dobro dovoliti simptomom, da malo po malo pridejo (titracija), se nedokončani procesi, ki so bili ujeti v telesu, končno lahko zaključijo. Tako boš s časoma potreboval/a vse manj in manj simptomov.
Zdi se, da nekatere druge, na pogled katarzične, performativne metode, lahko prinesejo spremembo čez noč. V praksi pa se pogosto izkaže, da efekt metode, ki smo jo sicer doživeli kot zelo močno izkušnjo, nima trajnega učinka.
Privilegij življenja je postati kdor v resnici si. - C. G. Jung
Naučeni in navajeni smo kontrolirati, ugajati, forsirati, se truditi in uporabljati vse mogoče preživetvene strategije, da bi lahko dohajali tempo modernega sveta. Da bi bili uspešni, da bi sledili pomembnim drugim in predvsem, da bi pripadali. Naš živčni sistem je preobremenjen že samo zato, ker obstajamo v tej »hustle« kulturi. Svet ni narejen za senzibilne ljudi, kljub temu da je po statistiki na svetu kar 20% ljudi nevrodivergentnih. V tem smislu nalaganje še večih izzivov ne bo prineslo napredka. Samo izčrpalo nas bo in nam dalo občutek, da nikoli ne moremo storiti dovolj, da bi sledil ostalim. Kaj storiti namesto tega: sprejmi dejstvo, da ti ni treba slediti.
Vsakič, ko namesto, da slediš in iščeš potrditev drugih, izbereš avtentičnost, reprogramiraš živčni sistem, da zaupa tvoji resnici namesto brezhibni izvedbi v očeh drugih. Morda bo z zavedanjem, koliko časa si to vseeno počel/a, prišla žalost. Obžalovanje, kaj vse si zamudil/a. Vendar je tako zelo vredno. Ko boš odžaloval/a osebo, katera si moral/a postati, da bi preživel/a … boš končno spoznal/a sebe.
Zato res nima smisla forsirati se, truditi se in delati na sebi zato, da lahko še naprej vztrajaš v načinu življenja, ki ti ne ustreza. Namen je spozanti sebe, otresti se vpliva drugih in opolnomočiti se do te mere, da lahko začneš graditi življenje, ki ti dejansko ustreza. Graditi življenje v svojem tempu in na svoj način je tisto, kar je avtentično in ustvarja resnično moč. Je pravo uporniško dejanje in privilegij!
Zgodba o soncu in vetru
Sonce in veter sta se nekoč prerekala, kdo je močnejši. Slednjič sta se sporazumela, da je močnejši tisti od njiju, ki bo prisilil popotnika, da sleče svoj plašč.
Veter je takoj pričel pihati z vso silo, toda popotnik se je z obema rokama krčevito zavijal v plašč, da mu ga ne bi iztrgal. Ko je veter še silneje potegnil je popotnika zazeblo, zato si je še tesneje ovil plašč. Zdaj je veter zapihal s tako silo, da so se pripogibala drevesa in so se lomile veje. A popotnik si je zapel plašč od vrha do tal in tako zategnil pas, da veter ni mogel nič več.
Veter se je uomiril in rekel soncu: »No, zdaj mu pa ti poskusi sneti plašč!« Sonce je posijalo, ogrelo zrak in popotnik si je odvezal pas in odpel vse gumbe na plašču. Kmalu je sonce tako toplo grelo, da je popotniku postalo prevroče v plašču. Slekel ga je in si ga vrgel prek rame.
Tako je sonce dobilo stavo 🙂
Sorry, the comment form is closed at this time.