“Saj so samo čustva.” je en dan rekla moja psihoterapevtka. Odgovorila sem ji, da je to sicer res, ampak, da se jaz močnih čustev bojim in, da so zame nevarna. Razumljivo, da ona, ki ima znanje ne pa osebne izkušnje, ne more vedeti, kako je to, ko te npr. tesnoba stiska pri jakosti 15 od 10 in se ti zdi, da se ti bo kar zmešalo.
Pa zame ni bilo vedno tako. Prvi dve desetletji življenja se nisem bala prav ničesar. Včasih sem prav izzivala. Dokler se ni kmalu po 20. letu čez noč vse spremenilo. Tako so mi začeli strahovi vseh vrst butat ven, da sem leta in leta doživljala panične napade. Počutila sem se, kot da sem ves čas na begu. Darje, kot sem jo poznala, ni bilo več.
Probavala sem res vse živo, da bi si pomagala. Od uradnih do alternativnih terapij. Nič mi ni zares pomagalo. S časom sem pridelala strah pred strahom. Nisem več zapustila stanovanja. Strahu se je pridružil še sram. Pa nemoč. Pa obup. Spraševala sem se, kaj je narobe z mano. Kako sem lahko postala tako šibka in nesposobna. Začela sem se globoko sovražiti.
Preklela sem vse vrlo pametne nasvete, ki sem jih slišala od raznih terapevtov: “ti samo občuti”, “ti samo spusti”, “pot ven je skozi”. Zame so bile to samo ene fraze. Takrat nisem imela pojma kaj naj počnem z njimi. Želela sem samo čim dlje stran od obupno neprijetnih občutkov.
Če prevrtim čas naprej lahko rečem, da sem danes v veliko boljši koži. Vendar sem se prebijala leta in leta, da sem danes tukaj. Takrat je bila od psihoterapije na voljo pogovorna psihoterapija, vendar zgolj razumevanje ni rešilo mojih težav. Žal še ni bilo toliko fokusa na telesnih pristopih. Sicer sem šla slučajno dvakrat poskusit feldenkrais, ampak priznam, da se mi je takrat zdel čisto brezvezen.
Je že tako, da mora biti človek pripravljen se ustaviti in prisluhniti telesu. Če si bil rojen v družino emocionalno nezrelih staršev (in to je večina), je telo zate precej neraziskan teritorij. Veliko je bilo potlačevanja čustev, namesto čutenja pa kontroliranje z umom. Um je hiter. Telo pa je počasno. Lahko se nam čutenje kar malo upira. Lahko je strašljivo. Vem. Vsi bi radi hitro rešitev. Ampak do tja, kamor je vredno priti, ne vodi nobena bližnjica.
V tej človeški izkušnji nismo sami, pa vseeno dostikrat tako mislimo.
Tudi tebe kdaj preplavijo neprijetna čustva?
Sorry, the comment form is closed at this time.