Zaupanje v proces življenja
Zaupanje v življenje je svojevrsten paradoks. Kako naj zaupamo v življenje, ko pa je v svojem bistvu tako negotovo in nepredvidljivo? Popolnoma človeško je, da stremimo k temu, da bi življenje obvladovali. Pa vendar. Bolj ko zmoremo spustiti kontrolo in se prepustiti negotovosti navkljub, bolje bo steklo življenje, mi pa se bomo počutili bolj žive in izpolnjene.
Zase lahko rečem, da sem se v mladosti precej prepuščala. To ni bilo zdravo prepuščanje, saj sem se v nekatere stvari vrgla preveč na glavo, spet druge pa sem potlačila. Ampak sem pa vseeno na ta način odrinila težave nekam daleč in tako uspešno manevrirala izzive. Ko pa se je v mojem življenju nakopičilo dovolj težkih preizkušenj – in teh ni bilo malo-, ta moj pristop ni več deloval in vse se je pričelo rušiti. Sledilo je dolgo obdobje tesnobe, kjer sem se popolnoma oddaljila od zaupanja – tako vase kot v življenje. Ob pomanjkanju občutka varnosti, zame kakršnokoli prepuščanje toku ni bilo možno. Moje življenje je bilo polno strahov, omejitev, do podrobnosti sem kontrolirala in ob tem sem se počutila prazno. Dolgo pot sem morala prehoditi, da sem razvila dovolj kapacitete in si ponovno upala stopiti na pot zaupanja. Danes iz izkušnje vem, da je bolj varno, lahkotno, izpolnjeno in zaupanja polno življenje možno tudi potem, ko se vse podre. Ker čisto zares nič ne more izničiti te prirojene sile v nas, ki stremi k celovitosti in ozdravitvi.
Carl Rogers je bil priznan ameriški psiholog, profesor in psihoterapevt, ki je psihoanalizo dobesedno ‘obrnil na glavo’. Razvil je na klienta usmerjeno psihoterapijo, kjer terapevt ne daje nasvetov in ne postavlja diagnoz, temveč ustvarja pogoje, v katerih klient sam odkrije rešitve. Temeljna premisa tega pristopa je zaupanje, da ima vsak posameznik v sebi vse potrebne vire za osebno rast in reševanje svojih težav. Vendar osebnostna rast, sreča in izpolnjenost niso končna točka, ker je življenje po naravi proces. Kolikokrat sem si sama želela in se borila, da bi stvari uredila in bi bil potem enkrat za vselej mir! Pa ne deluje čisto tako, kajne? Tako pravi tudi Rogers.
"The good life is a process, not a state of being. It is a direction not a destination." – Carl Rogers
Življenje je neprestano potovanje – proces spoznavanja samega sebe, je odprtost za nove izkušnje in prilagajanje spremembam. Cilj zato ni odsotnost težav ali simptomov, ampak je cilj razviti kapaciteto, da se jih ne bojimo. To pomeni, da se ne bojimo več svojih čustev, da smo prožni za spremembe in prilagoditve ter na ta način plujemo s tokom življenja in nenehno rastemo. Iz lastnih izkušenj lahko vidimo, da življenje ni statična slika, ampak je kot reka, ki nenehno teče, se spreminja ter oblikuje svojo strugo. Ko nase in na svoje življenje gledamo kot na tok oziroma proces, takrat napake, padci in krize niso več dokaz neuspeha, temveč naravni del gibanja in osebnostnega razvoja. Tako se razbremenimo pritiska, da bi morali biti popolni. Če spremenimo fokus iz konkretnega cilja (Srečen bom, ko bom dosegel to in to…) na smer (Kako lahko vsak dan živim bolj pristno?), si končno dovolimo živeti v sedanjem trenutku. Aaa že lažje diham 🙂
Vendar vsi vemo, da je prepustiti se procesu pogumno dejanje, saj pomeni, da opustimo obrambne zidove in se odpremo za življenje:
• Svoboda in odgovornost: vsak trenutek prinaša nove možnosti in izbire, kar človeku daje veliko svobodo. Vendar večja, ko je svoboda, večja je tudi odgovornost.
• Odprtost za spremembe: biti v procesu pomeni opustiti fiksno prepričanje o sebi to sem jaz in se nenehno spraševati kdo lahko postanem?
• Zaupanje lastnemu organizmu: prepustiti se in bolj zaupati svojim lastnim telesnim občutkom in intuiciji ter manj zunanjim vplivom ali pričakovanjem družbe
Prepustiti se procesu ne pomeni samo uživati v flowu, temveč pomeni tudi zdržati v obdobjih sprememb, polnih občutkov zaustavljenosti, negotovosti in majhnih korakov. Takrat, ko staro umira, novo pa se šele rojeva, je zaupanje ključno. Tako radi bi se oprijeli nečesa konkretnega, znanega in preskočili ta proces, vendar je ta vmesni, prostor, pavza, tam prav zato, da prekine star način delovanja. In karkoli zares novega se lahko rodi edino le iz tega – na videz praznega prostora. Ko končno ‘vzklije’ nekaj novega, je pogosto zelo majhno in krhko. Je kot nežen kalček, ki poganja iz zemlje. Če takoj vprašamo ‘A to je to?’ ali ga kritiziramo, kalček odmre. Naučiti se moramo biti podpora tem majhnim, svežim korakom in jih zaščititi, da se lahko razvijejo.
Ni naključje, da sta bila psihoterapevt Carl Rogers in Eugene Gendlin, avtor metode Fokusing, tesna prijatelja in sodelavca. Oba nas vabita v smer zaupanja vase, v življenje, v proces življenja. Vendar v kaj konkretno tukaj zaupamo? Pa poglejmo. Gendlin pravi, da ima naše telo prirojen natančen načrt (blueprint) za ozdravitev. Ima implicitno vedenje, modrost o tem, kaj potrebuje, da se pomakne naprej v razvoju in doseže izpolnitev. Podobno kot seme, ki natančno ve, kako zrasti v drevo, kadar ima za to prave pogoje. Torej zaupamo lahko, da na videz nepovezani koraki vedno vodijo naprej in da je neznano, ki s tem prihaja, nekaj normalnega in celo dobrodošlega.
Čeprav se včasih zdi kot da tvoje življenje razpada, gre v resnici za razkroj stare identitete, ki ne more več čakati, da se na novo razkrije po notranjem načrtu. Podoben koncept originalnega prirojenega načrta za življenje izvira tudi iz Tradicionalne kitajske medicine ter se imenuje Jing (esenca). Vsaka celica v telesu nosi načrt; navodila za tvoje popravilo, prilagoditve, razvoj in transformacijo. To je najgloblja inteligenca, ki že vé, kdo postajaš. Ni je treba ustvariti. Potrebuje le prave pogoje, da se razkrije.
Biti v trenutku in dovoliti, da se proces odvija, pomeni, da poleg uma vodi tudi telo – njegova telesna modrost. Na ta način smo direktno povezani z biološko silo, ki jo ima v sebi celotna narava ter vedno stremi k ozdravitvi. Našemu umu takšen proces ne bo vedno logičen, zato moramo včasih dopustiti, da navidezne nelogičnosti, paradoksi in neprijetni občutki dobesedno ‘sedijo’ z nami. To seveda ni lahka naloga in zahteva veliko mero potrpežljivosti, empatije in brezpogojnega sprejemanja. Tukaj nas Gendlin vzpodbuja:
"Every bad feeling is potential energy toward a more right way of being if you give it space to move. ... The body knows the direction forward."
– Eugene Gendlin
In kako se ta notranji premik naprej res zgodi? Onkraj vsakega protokola ali interpretacije v nas biva živ proces, ki ima svojo logiko, svojo hitrost in svojo smer. Njegova neskončna inteligenca deluje na načine, ki jih ne bi mogla predvideti nobena teorija ali tehnika. Ko se naučimo, kako ga prepoznati, podpreti in mu slediti, se poravnamo z najglobjim tokom spremembe. Vedno znova smo priča, kako živ notranji proces najde svojo pot v smeri celjenja in kreativnosti. Besede odpadejo in premiki govorijo sami zase. To ni katarza. To ni kogvnitivni uvid. To je živo telo, ki utira svojo pot naprej.
Kaj pa zdaj?
Prav vsi smo na tak ali drugačen način v življenju doživeli bolečino in razočaranje ter s tem do neke mere prenehali zaupati: vase, v druge ljudi, v življenje, v ljubezen, v boga… in še bi lahko naštevali. Vendar, ko ni zaupanja, ni občutka varnosti. V želji po varnosti pričnemo več razmišljati, planirati, kontrolirati, s tem pa se oddaljimo od modrosti telesa. Vem, da je težko kar čez noč preklopiti v zupanje. A kot vidimo, je v nas nekaj kar vé in nas vodi naprej.
Kaj, če ta dogodek, ki nas je vodil stran od zaupanja ni bila napaka, temveč povabilo k ponovnemu, še globjemu zaupanju?
Kaj, če bi poskušali biti radovedni? Kaj, če bi dali nekaj prostora temu raziskovanju?
Kaj se zgodi, ko prisluhnem svoji notranjosti na svež način?
Kakšno bi bilo moje življenje, če bi bolj zaupal/a svojim občutkom in deloval/a bolj iz svojega pristnega jaza?
Sorry, the comment form is closed at this time.